Omemba: Anamarija Kejžar

»Kdo sploh še želi službo v takšnih domovih, kjer je treba delati noč in dan vse dni, vse praznike, in kjer je treba ljudi ne le nahraniti, ampak tudi previti in umiti – za neto plačo 1200 evrov z vsemi dodatki?«

»Zgroženi smo nad takim ravnanjem in nad tem, da vsi vpleteni še vedno delajo v zavodih, kjer skrbijo za ranljivo populacijo.«

»Socialna izključenost starih zajema pomanjkanje ali odtegovanje virov, pravic, dobrin in storitev ter omejeno udeležbo v običajnih odnosih in dejavnostih, ki je sicer dostopna večini prebivalstva v nekem okolju.«

»Problem industrijske družbe je v tem, da ljudi 'popredalčka', tako da se mladim določi prostor učenja, srednja generacija ustvarja, 'potem je pa tu še generacija, ki ne ustvarja nič in nanjo radi pozabimo'.«

»Mi imamo sedem dnevnih centrov dejavnosti, in čeprav je Ljubljana občina, ki ima posluh za te zadeve, smo v šestih primerih dobili tako rekoč odpadni prostor, se pravi prostore, kjer so bile nekoč trgovine in podobno, ki pa niso prilagojeni potrebam starih.«

»Pred tem si imel dan strukturiran glede na službo, potem se pa naenkrat ta struktura sesuje in se ti dan vrti med hladilnikom in televizorjem.«

»Ko si sam, si zelo zaprt do vsega novega in potem greš tudi na volišče, kjer zelo hitro sprejmeš teorije zarote.«

»Izkušnje iz držav, kjer so se te stvari privatizirale in je postala kakovostna starost predmet trgovanja, kot je recimo Anglija, je prišlo do tega, da je zdravstvena nega postala ne le slaba, temveč ogrožajoča.«

»Je pa tako, da so starejši ljudje pripadniki generacije, ki ne želi preveč izstopati, zato imamo tudi težave pri tem, da jih spodbujamo pri izražanju tega, kar si želijo.«

»Sicer vsak posameznik želi ostati avtonomen, kolikor lahko, je pa nujen tudi pogovor o dolgotrajni oskrbi, ne zgolj zdravstveni, ampak tudi socialni.«

»Ko smo spreminjali koncept dela, je bilo težko za vse nas. Prvo vprašanje, s katerim se soočamo zaposleni v domovih, je vprašanje varnosti, kar najlažje zagotoviš z zaprtim oddelkom. Toda to ni tisto, kar bi si želeli za naše starše ali zase. Zato smo v okviru projekta celostne oskrbe osebe z demenco razvijali ozaveščanje vseh zaposlenih, sprva ožje delovne skupine, da smo se otresli tega strahu, da smo začeli na neki način sobivati z oskrbovanci. Ni bilo lahko. Tveganje je, strah je, toda višji cilj, to je kakovost življenja, je prevladoval.«

»Kako se pogovarjati z dementno osebo, kako jo pomiriti, če se razburi? Ena od oskrbovank tako nenehno govori isto zgodbo, kar bi nepoučenega človeka lahko hitro iztirilo, a kot v filmu poudari sočutni negovalec, je zanje zelo pomembno, da jim prisluhnemo, da jih ne utrujamo z vprašanji, kaj se je zgodilo pretekli teden, saj tega spomina nimajo, zelo dobro pa vedo, kaj se je recimo zgodilo pred 50 leti. 'Velikokrat ne najdejo besed, zato je pomembno, da govorijo zgodbo, ki jo poznajo, tudi zaradi tega, ker so suvereni pri samih besedah.'«

»Osebe z demenco so samo na začetku bolezni še delno samostojne, potem pa vedno manj, in so potem vedno bolj odvisne od pomoči drugih. Največ ljudi z demenco pa živi doma in v zadnjem času se osredotočamo nanje: da bi se zanje izboljšala kakovost življenja.«

»Zadnje leto se je oskrba omejila na zagotavljanje varnosti in zadovoljevanje osnovnih potreb. Že slednje je pri takem človeku pravi projekt. Ko oče ni več našel vhoda v podstreho, je bil prelomen trenutek, ko smo resno začeli razmišljati, da bo treba nekaj narediti.«